Nekoč je v duplini stare košate smreke živela družina veveric. Bile so zelo izbirčne in prevzetne. V vsem gozdu je prav njihova družina veljala za najbolj domišljavo. Glede vseh stvari so se zmrdovale in godrnjale, enako je veljalo pri hrani.

Nekega dne so si zaželele palačink. Ko so jih pripravile, so jih malo pogrizljale, nato pa se je ena izmed veveric grdo namrščila in dejala: »Ah, sploh niso tako dobre te palačinke. Ne maram jih.« Druge veverice so jo pogledale in kaj hitro ponovile za njo: »Prav imaš, sestrica, danes malce smrdijo. Pripravimo si raje lešnikovo torto.« Posoda s palačinkami je odletela iz dupline ter pristala na tleh pred smreko, na kateri so živele.
Ko so pripravile lešnikovo torto, so si z največjim užitkom napolnile svoje želodčke. A kaj, ko je bilo torte kljub njihovi požrešnosti preveč. Ostalo je je skoraj polovica. Veveričke so preostanek torte brez slabe vesti vrgle iz dupline, češ – naslednji dan stare in postane torte pač ne bomo jedle! In takšna domišljavost se je v gozdu dogajala dan za dnem. Kup zavržene hrane pod veveričjo duplino je iz dneva v dan rasel in rasel.

Ker je zavržena hrana dišala daleč naokoli, je k smreki, na kateri so stanovale veverice, privabila velike in lačne živali. Tako so se pod smreko kmalu začele smukati lisice, volkovi in medvedi, ki jim je zelo zelo krulilo po želodcu.

Dan za dnem je bilo več lisic, več volkov in še več medvedov, ki so se mastili s hrano, ki so jo veverice metale iz dupline. Navsezadnje je bilo velikih živali toliko, da so veverice, ko so se nekega dne želele odpraviti iz dupline, da bi poiskale slastne orehe za orehovo potico, prebledele od strahu.

Nobena izmed njih ni več upala pomoliti iz dupline niti repa, kaj šele smrčka, tako jih je bilo strah živali pod njihovim domom. Čakale in čakale so, da bi velike živali odšle stran, vendar je te mamil vonj hrane, ki je ostajala na tleh.

Tako so veveričke čakale prvi dan, drugi dan in tretji dan. Hrane v duplini jim je že pošteno primanjkovalo, a je bil strah prevelik, da bi odšle iz nje. Nazadnje jim je že tako krulilo po želodcu, da so, čeprav nerade, pojedle vso, tudi ne najboljšo hrano, ki so jo imele v svoji shrambi. Tokrat na kakšne slaščice niso mogle niti pomisliti. In ker je hrane primanjkovalo, so z njo ravnale preudarno, niti pomislile niso, da bi jo metale iz dupline.

Tako se je kup ostankov pod njihovo domačo smreko manjšal, in ko so ga lisice, volkovi in medvedi do konca pojedli, so živali tako, kot so prišle, tudi odšle. Zdaj pod smreko ni bilo več nikogar. Veverice so si oddahnile.
Največja veverica se je obrnila k svojim sestricam in jim rekla: »Poslušajte, drage moje, mislim, da bo bolje, če od zdaj naprej ne mečemo več hrane stran. Nobena med nami ne želi privabljati mogočnih živali. Prav tako ne bodimo packe in ne kuhajmo za ves gozd, ampak si skuhajmo toliko, da bomo lahko pojedle. In ne izmišljujmo si preveč. Ne nazadnje je lešnikova torta dobra tudi naslednji dan, palačinke pa imamo vse zelo rade.«

Veveričke z novim načinom razmišljanja niso bile nič več domišljave in izbirčne živali tega gozda. Vedno so skuhale le toliko, kolikor so lahko pojedle, in tisto, kar so imele rade.

Avtorici: Dana in Asja Perhoč
Ilustrator: Gregor Goršič

Petek je in končno se odpravljam domov. V šoli zopet nisem imela malice, saj sem zjutraj zadnji krajec ajdovega kruha raje dala svojemu mlajšemu bratcu Petru. Ravno sem prišla v vas in zajel me je prijeten vonj pečene slanine. Danes bo pa nekdo imel zelo dobro kosilo, mi je šinilo skozi glavo. Šla sem mimo Murnove hiše, nato mimo Kovačeve in Jesihove, a prijetni vonj dobrega kosila še ni izginil. Bolj sem se približevala naši domačiji, bolj je bil vonj intenziven. Hitro sem stekla do hišnih vrat in se za trenutek ustavila ter pomislila. Ali je mogoče, da se pri Jakopinovih je pečena slanina?

Takrat pa me je moj želodec že opomnil na lakoto, zato sem hitro vstopila v kuhinjo. Na mizi je bilo pet peharjev belega kruha in veliko pečene slanine. Poleg velike količine hrane pa sta na mizi stala vrč vina in domač sok. Pogledala sem po hiši in okoli nje, a doma ni bilo nikogar. Preveč sem lačna, da bi čakala domače, sem si mislila. Če oče izve, da sem kosila sama, ne da bi počakala druge, bo gorje. A moja želja po hrani je prevelika, da bi se ustavila. Sedla sem za mizo in iz peharja vzela največji kos belega kruha in nanj položila tri rezine pečene slanine. Ko sem hotela ugrizniti vanj, pa sem zaslišala: »Neža, Neža, Neža ...«

Odprla sem oči in zagledala domačo sobo, iz kuhinje me je klicala mama. Hitro sem vstala in odšla v kuhinjo. Vendar na mizi ni bilo peharjev belega kruha in pečene slanine. Takrat sem se zavedela, da so bile tisto le lepe sanje, ki se nikoli ne bodo uresničile.

Pozdravila sem mamo, ki je pripravljala zajtrk, in sedla za mizo. Prisedla sta še Peter in oče. Vsak je za zajtrk dobil pest ajdovih žgancev z malo mleka. Po zajtrku sta se oče in Peter odpravila v hlev, jaz pa sem mami pomagala pospraviti posodo. Vprašala sem jo, kaj bomo imeli za kosilo. Mama mi je odgovorila: »Pečena jajca s …«, in še preden je dokončala stavek, sem dodala: »S popečeno slanino?« Ona pa se je le žalostno nasmehnila in odvrnila: »Ne s slanino, ampak s špinačo. Veš, da imamo meso samo za večje praznike.« Povesila sem glavo in žalostno prikimala.

Mislila sem si, kako so lahko bile sanje tako resnične, če pa imamo slanino za kosilo le nekajkrat na leto. In to bo najprej avgusta na praznik Marijinega vnebovzetja.

Po kosilu sta mi starša dovolila, da se grem igrat s sosedovimi otroki. Naša najljubša igra so skrivalnice. Včasih se jih igramo v gozdu, drugič za travnikom, tretjič ob potoku. Več je možnosti skrivališča, bolj se zabavamo. Tokrat pa nas je pot zapeljala do bližnjega smetišča. Izštevanka je določila Jaka, da bo prvi štel do trideset.

Drugi otroci pa smo se skrili med kupi smeti in stare šare. Sama sem zašla za kup smeti, na katerem so bili odvrženi lonci, pekači, posode in ponve. In kar naenkrat me je zopet zajel prijeten vonj pečene slanine. Ozrla sem se naokrog in na eni izmed obsijanih ponev zagledala košček zavržene slanine. Takrat sem se spomnila sanj, v katerih sem želela ugrizniti v kos kruha, a sem se prej zbudila. Brez razmišljanja sem pograbila košček slanine in ga nesla naravnost v usta. Zaprla sem oči in se predajala okusu tako želene slanine. Potem je k meni prišel Jaka, ki me je našel skrito med zavrženimi kuhinjskimi pripomočki. Takrat mi je bilo vseeno, da sem izgubila igro, saj sem bila v sebi najsrečnejši otrok, kar ga premore ta svet.

Včasih se niti ne zavedamo, kaj lahko košček zavržene hrane pomeni za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Dandanes ljudje brezglavo kupujemo hrano, ki je nato ne pojemo ali pa nanjo pozabimo.

Veliko hrane pristane v smeteh, namesto da bi jo pojedli ljudje, ki zanjo nimajo denarja. Hrana ni za tjavendan, zato se potrudimo zavreči čim manj hrane – tako bomo skupaj ustvarili boljši svet.

Avtorica: Nika Kuzma
Ilustrator: David Krančan

Pred davnimi časi je v starem mestnem jedru stala lična pekarnica, iz katere je vsakodnevno dišalo po pekovskih dobrotah. Vsak, ki se je sprehodil mimo, je bil nad vonjavami tako prevzet, da si ni mogel kaj, da ne bi vstopil in pokusil katere izmed dobrot, ki so se skrbno razvrščene bohotile v ogromni vitrini in na poličkah. Vsak izdelek je bil narejen z veliko mero ljubezni in ob nakupu je bilo vse skrbno zapakirano v prikupen škrnicelj. Vzdušje v pekarnici je bilo toplo in prijetno, za kar je poskrbel tudi lastnik – gospod Teodor, ki je vsakogar pričakal z nasmehom do ušes in pospremil z besedami, toplejšimi od svežega kruha iz pečice.

Gospod Teodor je vsako jutro rano vstal, da bi pripravil vse potrebno za odprtje pekarne, pri tem pa mu je pomagala njegova žena, saj je bilo zadovoljnih strank iz dneva v dan več. Ob vse večjem številu kupcev pa je bila na žalost vse večja tudi količina zavrženega kruha, saj ga ljudje iz različnih razlogov niso pojedli – bodisi so ga kupili preveč bodisi nanj pozabili, zaradi česar se je kruh preveč posušil, da bi lahko še bil komu v slast. To je gospoda Teodorja izredno žalostilo, saj je v svoje delo vlagal ves svoj čas in ljubezen, in na trenutke se mu je zdelo, da njegovo delo ni dovolj cenjeno.

Nekega večera, ko ni mogel spati, se je odpravil v svojo pekarno, kjer si je ogledoval štručke, ki mu jih ni uspelo prodati. Ni jih bilo veliko, a kljub temu se je v njegovo srce naselila žalost. »Le kaj je narobe z njimi? Zakaj jih nihče ne kupi, kljub temu da jim uro pred zaprtjem znižam ceno?« se je spraševal, medtem ko je hodil gor in dol. »To, da jih ne kupijo, pa še ni tako grozno, kakor dejstvo, da take čudovite štruce pogosto pristanejo v smeteh. Le zakaj ljudje to počno? Mar bi iz starega kruha naredili cmoke ali drobtine, morda dali kokošim … vse je bolje kot smetnjak!«

Solze so mu polzele po licih, ko ga je nekdo ogovoril: »Gospod Teodor, ne bodite tako žalostni. Niste vi krivi, da se kruh meče v smeti.« »Kdo je tu? Prosim, odidite, kdorkoli že ste!« je v strahu zakričal gospod Teodor. »Nič ne skrbite, ne želim vam žalega. Tu sem, pri košari z neprodanim kruhom.« Gospod Teodor se je ozrl proti košari, a zagledal ni nikogar. »Pridite bližje,« mu je spet dejal nepoznani glas. Teodor se je previdno približeval košari z neprodanim kruhom, nakar ga je spet nekdo ogovoril. »Tu sem. Poglejte v košaro.«

Gospod Teodor ni mogel verjeti svojim ušesom, še manj pa očem. Iz košare se mu je namreč nasmihal kruhek: »Nič ne skrbite. Nikogar ni tu, razen vas in mene. Sem kruhek Stanko, mimogrede. Opazil sem, kako otožni ste, in si nisem mogel kaj, da vas ne bi ogovoril.« Gospod Teodor je bil prepričan, da se mu sanja – ravnokar ga je ogovorila štruca kruha! »Raje bom odšel, saj sem zelo zaspan,« si je dejal in se začel odpravljati proti vratom. »Prosim, prisluhnite mi,« ga je lepo poprosil kruhek Stanko.

»No, pa naj ti bo,« je nemirno dejal mojster pek. Prinesel si je stolček in se udobno namestil poleg košare s kruhom. Pozorno je napel ušesa, saj ga je vse bolj zanimalo, kaj mu ima kruhek Stanko povedati.
»Vem, da ste žalostni zaradi vsega, kar ljudje počnejo s kruhom. Popolnoma vas razumem, saj si tudi sam ne želim pristati v smeteh. Narejen sem bil namreč za lačne želodčke, ne pa lačne smetnjake,« mu je potožil kruhek.

»To se popolnoma strinjam s tabo,« mu je pritrdil Teodor. »A kaj lahko storim glede tega? Veš, ko nekdo kupi kruh, ne sprašujem, kaj bo z njim počel. To bi bilo neprimerno.« »Oh, gospod Teodor, saj ni bilo mišljeno tako. Veste, star kitajski pregovor pravi, da se potovanje začne z enim samim korakom, in na tako potovanje se lahko podate tudi vi, le en majhen korak vas loči od njega. Ste razmišljali kdaj o tem, da bi vse, česar ne morete prodati, enostavno podarili?«

»Podaril? Hm, o tem pa res nisem nikoli razmišljal. Ampak potem ne bo nihče želel kupovati kruha, saj bodo vedeli, da ga lahko dobijo brezplačno. Od nečesa pa moram živeti,« je zaskrbljeno odvrnil gospod Teodor.
»Nisem mislil tako,« ga je pomiril Stanko. »V mislih sem imel predvsem ljudi, ki morajo paziti na vsak cent. Veliko jih je v stiski in bi se brezplačnega kruha razveselili. Lahko tudi poiščete kakšno društvo, ki se s tem ukvarja – zagotovo bodo z veseljem prišli po zaprtju in prevzeli vse, kar je ostalo.«

Gospod Teodor je nekaj časa razmišljal, naposled pa le priznal: »Veš, prav imaš, Stanko. Vsak večer bom pred svojo pekarno nastavil košaro z neprodanim kruhom in list s pripisom: NIHČE NI OSTAL LAČEN, DAJOČ DRUGIM – DOBER TEK. Obljubim, da bom to storil že danes.« »Sploh ne veste, kako ste me osrečili, gospod Teodor! Prepričan sem, da vam bo marsikdo sledil in tako se bo ustvaril čudovit krog dobrote in odgovornega ravnanja s hrano. Lačni bodo postali siti, kruh pa bo namesto v smeteh pristal v želodčkih. Iz srca sem vam hvaležen! Zdaj, ko vem, da boste pomagali ustvarjati boljši svet, sem pomirjen in se lahko poslovim,« je bil navdušen kruhek Stanko. Nato je obmolknil.

Tudi gospod Teodor je bil ob slovesu ganjen, kot že dolgo ne, in še istega jutra je v svoji pekarnici obesil velik plakat in nanj zapisal nekaj nasvetov za odgovorno ravnanje s kruhom:

STE KUPILI PREVEČ KRUHA? ZAMRZNITE GA IN KASNEJE ODTALITE!
NE VESTE, KAM S STARIM KRUHOM? NAREDITE CMOKE, PIZZA KRUHKE ALI PA DROBTINE – Z VESELJEM VAM POMAGAM Z NAPOTKI.
JE KRUH ŽE PREVEČ SUH? LAHKO GA ŠE BOLJ POSUŠITE IN KOKOŠIM PODARITE!

Najlepša od vsega pa je bila njegova košara z neprodanim kruhom, ki jo je vsak večer po zaprtju postavil pred vrata – ta je bila vsako jutro izpraznjena do zadnje drobtine. Glas o njegovem dobrem delu se je hitro širil in kaj kmalu so imele tudi druge pekarne in trgovine vsak večer pred vrati postavljene košare z neprodanimi pekovskimi izdelki, nekatere pa so se povezale z dobrodelnimi društvi, ki so prevzela vso hrano, ki bi sicer pristala v smeteh.

Spremembe je opazil tudi gospod Teodor in si ponosno sam pri sebi dejal: »Veliko potovanje se res začne z majhnim, skromnim korakom. Hvala, kruhek Stanko!«

Avtorji: Katarina in Hana Trpčević ter Maks Dobovšek
Ilustratorka: Nea Likar

Ime mi je Rassel. Star sem osem let. Živim z mamo, atijem, sestro in bratcem. Imam psa Šanilo. Živim srečno in se veselim vsake male stvari. Še posebno sem vesel, ko doma skupaj kuhamo. Moje navdušenje je na višku takrat, ko ati zamesi testo za pico. Čas vzhajanja, pa že zaživi naš prav posebni obred. »Kakšen pa?« se sprašujete. Rade volje vam ga razkrijem in zaupam, kaj vse se pri nas dogaja, preden je kvašeno testo nared.

V kotu naše kuhinje imamo kar velik hladilnik. Na njegovih vratih visi cela tapiserija naših risbic in pisanih napisov. Med temi izstopajo v mavričnih barvah: HRANA NI ZA SMETI! NE TRATI HRANE! In še napis: NA NAŠI PICI JEMO, KAR JE OSTALO! Prav ta bizarni stavek, ki ga je oblikovala moja starejša sestra, je meni in moji družini odprl oči v svet zavržene hrane. Ko je na našem jedilniku napovedana pica, vsak od nas že ve, kaj ga čaka. Takrat postanemo kot nekaki škrati, pravzaprav hišni varuhi hrane. Vklopimo spomin in odgovornost. Pri delu si pomagamo in se čutimo med seboj povezani.

Aluminijasti pladnji že čakajo, da bo tata s svojo ročno spretnostjo nanje razvlekel vzhajano testo. Mami ve, da je včeraj shranila v hladilnik paradižnikovo omako, ki je ostala pri zabeli testenin. Danes bo ta prav prišla za premaz na pici. Jaz sem odgovoren, da v hladilniku pobrskam po ostankih raznih sirov in domače skute. Te razrežem na primerne koščke in jih potresem po mezgi. Ponovno zapičim pogled v hladilnik in skrbno opravim rentgensko sliko vseh papirnatih zavojev. V prvem je zavitih par rezin madžarske salame, ki jo sestra obožuje. Pod njim odkrijem še nekaj pečenega pršuta, ki je ostal od včerajšnje večerje. V levem kotu pa presenečen zagledam v folijo zavito polovičko suhe domače klobasice. Ta bo pici gotovo dala še dodaten okus. Vse najdeno prinesem na mizo in ati te dobrotne ostanke razreže in potrosi po pici. Sestra me zaprosi, da iz spodnjega dela hladilnika izvlečem že na pol porabljene rdeče paprike in bučke. Spomni se, da je to zelenjavo spravila pred nekaj dnevi in da bo danes prav prišla. Tako ji zdaj še mlajši bratec pomaga pri rezanju. Mami narezano zelenjavo estetsko razvrsti po pici. In tako je pica pripravljena za peko.

A komaj ati odpre vrata razgrete pečice, ga ustavi klic mojega bratca. »Oči, počakaj, pozabili smo na olive!« Steče v jedilnico in prinese lesen stolček. Postavi ga ob hladilnik. Odpre zgornji del vrat, kjer je shranjena zamrznjena hrana. Izvleče modro plastično skodelico. V njej je peščica zaledenelih oliv. Ponosno jo ponudi mami in reče: »Na naši pici jemo, kar je ostalo! Meni so ostale olive. Bil sem sit, zato sem jih shranil za pico!« Presenečeni obstanemo in se mu nasmehnemo. Mami mu iz rok vzame skledo in ga nežno poboža po glavi. »Priden, škratek naš, ponosni smo nate!«

Pica je pripravljena! Super je! Tokrat še bolj, saj je vsak njen grižljaj poln čarobnega okusa, ki je nastal zaradi naše dvojne ljubezni, do vsakega od nas in do hrane!

Avtorja: Rassel Šavron in Erika Rebula
Ilustratorka: Nina Kovačič

Orangutan Tine živi v najbolj razkošni drevesni hiši na najširšem drevesu v najbolj bogatem predelu naše majhne opičje vasi. Ima največjo sobo od vseh opičjih mladičev v šoli v gozdu in daleč največ igrač. Vse to si lahko privošči, saj je njegov oče opičji poglavar, ki naroča, kaj morajo delati ostale opice: na primer kam posaditi bananovce in kam pripeljati igrače in kam prekucniti pesek. Njegova družina je celo tako premožna, da imajo shrambo vedno polno založeno s sadjem, in če njihov hladilnik odpreš malo prehitro, ti lahko nekaj hrane pristane na repu. Tine zato nikoli ne je iste hrane dvakrat v dnevu, kaj šele, da bi enako hrano jedel dva dni zapored. To se Tinetu še ni zgodilo.

Nekega dne se je Tine igral z žogo, in ko jo je brcnil malo premočno, je ušla čez ograjo na travnik za širokim drevesom. Tine je preplezal ograjo in stekel po žogo. Nenadoma pa mu je v nosnice šinil nenavaden vonj malo po čaju in malo po medu. Ni se mu mogel upreti, saj česa takega ni še nikol jedel oziroma pil. Sledil je vonju do bližnjega drevesa in potrkal na vrata drevesne hišice na njem. Odprl mu je mandril, ki mu je bilo ime Pisanko, saj je bil njegov kožuh pisan, čez trebušček pa je imel poveznjen predpasnik živahnih barv.

Tine ga je vljudno povprašal o vonju. Pisanko mu je povedal, da so to domač brusnični čaj in bananini muffini z medom. Tineta sicer ni poznal, vendar se mu je zdel prijetna in dobrodošla družba, zato ga je povabil naprej. Pisanko je Tinetu razložil, da je skuhal čaj za svojo bolno sestrico Misi in zraven spekel še muffine, saj so bili njena najljubša sladica. Ponudil jih je tudi Tinetu in ta je z veseljem zagrizel v enega. Mmm, tako okusnega muffina še ni jedel, zato je prosil še za enega. Pisanku je bilo všeč Tinetovo navdušenje nad njegovo peko, saj je bilo to nekaj, v čemer je zares užival. Cele dneve si je zmišljeval nove in nove recepte in jih preizkušal. Tinetu je povedal, da si želi biti slaščičar, ko odraste, in morda celo odpreti svojo lastno slaščičarno na kavčukovcu ob robu gozda. Pisanko in Tine sta se zagovorila do poznega večera in se dogovorila, da se naslednji dan ponovno vidita.

Ko je naslednji dan po šoli Tine prišel k Pisanku na obisk, mu je ta povedal, da vso noč ni spal, ker je razmišljal, kaj vse bo danes naredil iz sadja, ki ga je oče včeraj zvečer prinesel domov. Tinetu je tako lahko ponudil mangov mousse, jagodni smoothie in limonino pito. Tine je pomislil, da je ravno včeraj jedel sadno kupo iz polovice manga, obloženo s štirimi ogromnimi jagodami, v čaj pa si je stisnil rezino limone, vendar je vseeno pokusil ponujene dobrote. Bile so fantastično dobre! Ni jih mogel prehvaliti in pojedel je vse, kar mu je Pisanko ponudil. Pisanko se je široko smejal in Tinetu povedal, da so njegovi domači že naveličani vseh sladic, zato jih bo zdaj pekel le zanj, vendar mu ne more obljubiti, kaj bo dobil, ker oče vsak večer prinese domov drugo sadje. Tineta je premagala radovednost in vprašal je, od kod oče prinaša toliko sadja.

Pisanko mu je navdušeno začel razlagati, da njegovi bogati sosedje, tisti, ki živijo na širokem drevesu, vsak dan na travnik za ograjo zavržejo sadje, ki ga tisti dan niso pojedli ali je že malo nagnito. To sadje na poti iz službe pobere njegov oče in ga prinese domov k Pisanku, ki uživa pri ustvarjanju opičjih sadnih sladic iz ostankov. Nekaj sadja je sicer treba obrezati ali pa je primerno le za kakšen smoothie, vendar se ideje Pisanku kar iskrijo po glavi, ko zagleda kup na pol črnih banan, polovičko manga, drobne jagode, delno odrezano limono in še mnogo jagodičja. Tine je molčal in obljubil Pisanku, da jutri ponovno pride.

Ko je naslednji dan vstopil v Pisankovo hišico, je ta izgledal zelo potrt. Gledal je v tla in dejal, da danes ni ničesar pripravil, ker oče ni prinesel domov nobenih ostankov. Tine pa mu je presrečen pod nos potisnil košaro, polno svežega, vabljivega sadja. Hitel mu je razlagati, da si želi skupaj z njim odpreti slaščičarno, on bo dostavljal sadje in pokušal dobrote, Pisanko pa bo pekel in izumljal nove recepte.

Rekel je le, da se morata oba držati dveh pravil, in sicer, da ne bosta zavrgla prav nobenega sadja in da bosta koščke sladic, ki se čez dan ne bodo prodali, zvečer razdelila opičjim mladičem iz Pisankove šole. Pisanko je kar poskočil od veselja, ker bo lahko kar takoj pričel uresničevati svoje sanje, Tineta pa se je zavedanje, da je nekaj, kar zanj ni imelo nobene vrednosti več, v drugemu prebudilo tolikšno ustvarjalnost, veselje in navdušenje, tako dotaknilo, da ga je enostavno pri tem želel podpreti.

Njuna zgodba o sladicah iz zavrženega sadja je zaokrožila po vasi in mnoge opice so jih želele pokusiti. Njuna mala slaščičarna na kavčukovcu na robu gozda je tako rasla in se širila ter privabljala vse od šimpanzov pa do goril, predvsem pa je raslo njuno prijateljstvo, ki traja še do danes.

Avtorja: Patrik in Doroteja Anžlovar
Ilustratorka: Jana Fak